Dan v mestu vrtnic
Dragi gostje, dovolite nam, da vam predstavimo zgodbo našega mesta. Skupaj se bomo sprehodili čez trideset rožnih postaj - na vsaki cvetijo vrtnice - ki vam bodo, povezane v šopek, pojasnile kratko zgodovino Nove Gorice. Le-ta je svojo mladost gradila v objemu tisočletne tradicije goriškega prostora. V njegovo zgodovino je sicer vstopila šele po drugi svetovni vojni, zato velja za enega najmlajših slovenskih mest. Na stičišču Vipavske in Soške doline, Krasa in Furlanske nižine se je kmalu razvila v regionalno, gospodarsko, kulturno, izobraževalno in upravno središče Goriške.
Prvo urbanistično zasnovo je dobila sredi leta 1947. Začrtal jo je Božidar Gvardijančič, leta 1948 pa jo je dokončal Edvard Ravnikar. Po pripravljalnem delu mladinskih delovnih brigad so sredi leta 1948 na gradbišču prvih šestih stanovanjskih blokov (ruski bloki) vzidali temeljni kamen. Gradnja Nove Gorice se je navezala na staro naselje Solkan, ki je imel vse od svojega nastanka (prva omemba leta 1001) prometno strateško pozicijo v prostoru, kjer reka Soča zapusti gorsko sotesko med strmimi pobočji Skalnice (Svete gore) in Sabotina ter se odpre v Goriško ravnino. Deset let po osimskih sporazumih (1975), ki so odprli mednarodne mejne prehode, je bila čez Sočo v Goriška brda zgrajena t. i. »sabotinska cesta«, ki je Brda povezala z Novo Gorico, nad katero bdi svetogorska bazilika. In prav na Sveti gori se je rodila ideja o novem mestu, ki na svojih ulicah čuva simbol ljubezni - vrtnico.
